Osnove

Osnovne DVB-T

DVB-T je kratica za Digital Video Broadcasting – Terrestial (digitalna prizemna televizija). Gre za prenašanje žive slike, zvoka ter dodatnih informacij v digitalni obliki preko radijskega signala, ki ga oddajajo oddajniki na zemlji (npr. oddajnik na Krvavcu, Krimu...).

Ta digitalni način oddajanja omogoča bistveno boljšo izrabo radiofrekvenčnega spektra.

Do pred kratkim je bli v uporabi izključno analogni način oddajanja. DVB-T tehnologija pa omogoča prenos več programov v enem televizijskem kanalu, kjer smo lahko v analogni tehniki prenašali samo en program. DVB-T bolje izrabi rediofrekvenčni spekter, ponuja možnost kakovostnejše slike in zvoka, dodatne storitve, HDTV ...

DVB-T odlikuje zmožnost zelo učinkovitega izločanja motenj na sprejemu. Kakovost prikaza slike in predvajanja zvoka je neodvisna od motenj, dokler le te ne presežejo zgornje meje. Ta meja je v primerjavi z analogno televizijo občutno višja.
V praksi to pomeni boljše pokrivanje omrežja ter nižje oddajne moči.

V Sloveniji bomo zato postopoma prišli na digitalni način televizijskega oddajanja. V skladu z Zakonom o digitalni radiodifuziji bomo v analogni tehniki oddajali le še do konca leta 2010. Do takrat bodo delovali oboji televizijski oddajniki paralelno, v analogni tehniki (torej tehniki, kot jo poznamo sedaj) in v digitalni tehniki.

Standardi

Dekodiranje

Tudi tu poznamo več standardov za kodiranje slike in zvoka. Najbolj razširjena sta standarda kodiranja slike, MPEG-2 in standard kodiranja zvoka MPEG-1 layer II. Vse države pa so se v zadnjih nakaj letih odločile za družino standardov MPEG-4, saj omogoča boljše stiskanje tako slike kot zvoka. Za kodiranje slike se tako uporablja MPEG-4 part 10 (H.264), za kodiranje zvoka pa MPEG-4 part 3 (AAC)

Opozorilo:

Prednosti digitalnega oddajanja

V praksi se pogosto ne zavedamo da je radiofrekvenči spekter omejena dobrina. Za televizijo je namenjen le del tega spektra, ki je razdeljen na kanale. Postopek za prenos televizijske slike preko radijskih valov je bil razvit že pred desetletji ter omogoča prenos enega televizijskega programa na posameznem kanalu.

Leta 1961 je na konferenci v Stockholmu nastal načrt razporeditve televizijskih kanalov, ki je določal, katere televizijske kanale  in s kakšnimi parametri sme posamezna država uporabljati. S to delitvijo je posamezni državi pripadel le del radiofrekvenčnega spektra, ki je namenjen za televizijo.

Potrebe po televizijskih kanalih pa so se seveda večale in skoraj vsaka država je tako prišla do točke, ko zaradi zasedenosti kanalov širjenje telivizijske radiofuzije skorajda ni bilo več možno. Z tehnološkim napredkom pa so nastali postopki stiskanja in digitalnega oddajanja. Tako je postalo možno en televizijski kanal uporabiti za oddajanje več kot enega programa.

Oddajnik lahko v digitalnem načinu oddaja paket televizijskih programoz oziroma multpleks. S tem bolje izrabi radiofrekvenčni spekter prav tako pa omogoča kakovostnejšo sliko in zvok, širokozaslonski format, večjo ločljivostjo (HDTV) ter dodatne storitve.

Zaradi novega, digitalnega načina oddajanja je bilo potrebno tudi na novo urediti del radiofrekvenčnega spektra. Zato je bila leta 2006 v Ženevi konferenca, katere glavni sklep je bil, da se v Evropi najakasneje v letu 2015 preneha z analognim oddajanjem.

Leta 2007 je bil v Sloveniji sprejet Zakon o digitalni radiofuziji, ki določa prehod na digitalno televizijsko oddajanje in izklop vseh analognih televizijskih oddajnikov do konca leta 2010.

Pokritost signala

Pri načrtovanju radiofrekvenčnega spektra za DVB-T je temeljno načelo uporaba enofrekvenčnih omrežji. Znotraj območja razdelitve (allotmenta) tako delujejo vsi radijski oddajniki na isti frekvenci in so med seboj sinhronizirani.  S tem so poveča učinkovitost radiofrekvenčnega spektra, saj se za pokrivanje območja razdelitve uporabi samo ena frekvenca.  Poleg tega se signali na isti frekvenci med seboj ne motijo, ampak koristno seštevajo.

Slovenija je razdeljena na tri območja razdelitve (allotment) : Zahod, Center in Vzhod.

Na konferenci v Ženevi je Slovenija dobila pravice za osem nacionalnih pokrivanj. Tako bo Slovenija pokrita z osmimi multipleksi. Slovenija ima tako možnost v vsaki razdelitvi (Zahod, Center, Vzhod) imeti drugačno vsebino mulitipleksa. Poleg tega pa Slovenija, zaradi dogovora o delitvi televizjskih kanalov z Republiko Italijo, v geografski razdelitivi Zahod razpolaga še z dodatnimi regionalnimi in lokalnimi pokrivanji.